Ali poznamo srečo?

Avtor:Barbara Novak

članki » Ali poznamo srečo?


ALI POZNAMO SREČO?

Ali poznamo srečo? Tisto mlado lepotico, ki zasveti skozi človeka, kadar  lahko v polnosti izrazi sebe. Ali poznamo radost? Tisto vzneseno stanje, katerega se ni moč naučiti, samo nastane. Kdaj? Ko sreči damo prostor med drugimi bitji, jo delimo z drugimi ljudmi. 

Vsak se zagotovo spomni vsaj ene iskre v svojih očeh, ki je zasijala ob srečanju s srečo in doživetju radosti. Stanja niso vezana samo na otroštvo, to ni samo otroška igrivost in spontanost. Vsak dan se lahko vsaj ena taka iskrica prižge v naših očeh in vsak naslednji dan jih je več in iskrice  stkejo tok bleščeče svetlobe, ki navsezadnje postane naše življenje in naš način bivanja. 

Za nekaj trenutkov skupaj odpotujmo. Postanemo človeško bitje, ki v tem trenutku nima obveznosti in je prosto časa in prostora. Prepustimo se toku domišljije, tistemu radovednemu toku, ki dela življenje živo in dušo svobodno. Ne odlašamo … samo nekaj trenutkov bo trajalo in že letimo …

Domišljija nas posede v naš najljubši naslonjač. Vse okrog nas je mirno in sproščeno. Mi samo sedimo in bivamo. Ni časa, ni prostora. Obojega je v bistvu neskončno mnogo. Ko takole samo bivamo, se porodi vprašanje: »Kaj bi delali ta trenutek? Česa bi se lotili, da bi  sreča preplavila naš obraz?« Ko dobimo odgovor, podobo, občutek, se vprašamo, kaj vse bi potrebovali, da bi dosegli želeno stanje ali situacijo. Tako se nam razkrije pot, ki pelje do cilja. Sledi zbiranje materiala in postopna graditev želenega. Ko dosežemo končno obliko, nas navda izpopolnjujoč občutek. 

Sedaj je na vrsti še soočanje z okoljem. V takih trenutkih nas je pogosto tako strah, da stvaritve najraje ne bi pokazali nikomur, saj se bojimo, da ne bi doživeli zanikanje okolice, grajanja ali posmehovanja. V svoji domišljiji grajanje kar izpustimo. Z odprtim srcem pokažimo svojo stvaritev, saj stvarstvo sprejema vse in vsakogar. To je dejanje radosti in sreče. Biti sprejet tak, kakršen si. Podoživimo v svoji domišljiji to radost in jo nato prenesimo v svoje vsakdanje življenje. 

Pa se premaknimo v vsakdanje življenje. Dovolite, da z vami podelim svojo zgodbo, ko sem imela priložnost tak proces opazovati pri svoji hčerki. V enem dnevu se je zgodilo vse. Moja takrat 12-letna hči je imela počitnice. Zjutraj je vstala, se umila in uredila, pozajtrkovala in nato sedla za mizo ter se na glas vprašala: »Kaj bom pa jaz danes počela?« Seveda je bila neobremenjena z obveznostmi, s časom in prostorom. Nekaj časa je v tišini sedela in nato vzkliknila: »Pekla bom piškote!« Takoj je začela preverjati, kaj vse potrebuje za to dejavnost. Izbrala je recept, izpisala sestavine, ki jih potrebuje, preverila, kaj smo že imeli v shrambi, manjkajoče sestavine je šla iskat v trgovino, doma vse lepo pripravila in začela s peko. Po kosilu so bili piškoti pripravljeni, zloženi v košarico s prtičkom so se ohlajali in čakali, da se pokažejo. Nato je naša mala deklica sklicala vse domače, jih povabila na piškote ob dobri kavi in vsi smo se radostili ob njeni stvaritvi. Ob vsem občudovanju njenega ustvarjalnega toka, me je navdušilo tudi to, kar pri mnogih ljudeh tako zelo pogrešam. To je, da pospravijo za seboj. Vse je sama pomila in počistila. Ko smo pojedli piškote, je bila stvaritev izpolnjena v celoti. Zvečer se je vse umirilo in naslednji dan je nastal nov prostor za nov ustvarjalni tok in novo stvaritev. 

Žalostno je, kako zelo vsi hitimo samo na prvi polovici poti od ideje do stvaritve. Od izvedbe do razpada pa na pot kar pozabimo, ravno tako se je izogibamo kot smrti, kajti gre za smrt naše stvaritve. Če je izpolnjen namen, ni potrebe po zadrževanju v materialnem, zato naj razpade in omogoči prostor novo nastajajočim stvaritvam. 

Preprosta zgodba je prikaz, kaj nas v življenju dela žive. Kolikokrat se v svojem življenju počutimo živi? Znova in znova rada raziskujem, okrog sebe imam ravno tako navdušene raziskovalce življenja. Zato smo združili svoje moči ter s svojim znanjem, vedenjem in izkušnjami oblikovali izobraževalni proces, v katerem se lahko vsak nauči najti svoje iskrice v očeh in le-te združiti v svoj ustvarjalni proces. Izoblikovali smo orodja in načine, skozi katere vsak posameznik lahko razvije sebi pristna orodja in metode za ustvarjalno vsakdanje življenje. 

Pridružite se odpravi Praktikuma dinamičnega ravnovesja zavoda Asia Tuma in stopite na pot raziskovanja, za srečen jutri in radosten vsakdan. Odkrijte, kaj vse se skriva v vas in kaj vse želite podeliti z drugimi. Bodite živi! 

O PDR-ju

Praktikum je namenjen vsem ljudem, ki želijo biti soustvarjalci svojega življenja. Želijo skrbeti za zdravo in vitalno telo, biti čustveno uravnoteženi, čuteči, želijo spoznati, kaj so in kaj je njihovo poslanstvo. 

Prav tako je namenjen tistim, ki želijo raziskati, katere vrline življenja lahko spontano in z lahkoto posredujejo drugim in jim s tem pomagajo pri njihovi rasti. 

Namenjen je tudi vsem, ki želijo doseči jasnost misli in bistrost duha, želijo misliti s svojo glavo, biti ustvarjalni v vsakdanjem življenju in se hkrati zavedati svoje transcedence.

Raziskovali in razvijali bomo različne človeške kvalitete (inteligence) ter se naučili uporabljati ustrezna orodja in vaje, ki nam bodo v pomoč pri tem raziskovanju. Vse inteligence se smiselno povezujejo v celoto, zato se bomo na koncu izobraževnja preizkusili v svojih vrlinah.

Izobraževanje bo potekalo 12 mesecev in obsega 10 sklopov. Vsak mesec je namenjen svojemu področju/sklopu znanj. 
Namen praktikuma

?    Ozaveščanje človeških potencialov
?    Delo z ozaveščenimi potenciali
?    Razvijanje orodij za pomoč pri osebnostni in duhovni rasti
?    Učenje samozdravljenja, t.j. najti svoje življenjsko ravnovesje in pomagati drugim
?    Praktična izvedba ustvarjalnih procesov (od besed k dejanjem)
?    Živeti sebe in biti hkrati povezan z drugimi
?    Delovati v skladu z dušo
?    Uporaba duhovnega znanja pri delu, ki ga opravljamo (skozi svoj vzor smo lahko v pomoč drugim)


Članek je bil objavljen na Planetu lepote v septembru 2008